slovensko-britanska veslaška odprava

''Barbados kliče''

Vsaka izmena v celotni 24 urni periodi je precej drugačna. Moja najljubša izmena je tista s sončnim vzhodom, gledati sonce kako vzhaja na obzorju, medtem ko se žarki božajo tvojo kožo, v trenutku lahko začutiš energijo, ki gre skozi tvoje telo in se tvoja biološka ura premakne iz nočne na dnevno. Luna se prav tako dviguje pozneje in pozneje in tako so noči veslanja temne in dolge.

Ko prihajamo bližje in bližje Karibom, postaja vedno bolj vroče in vroče, tako je dnevna izmena sedaj dolga samo 1 uro na par. S tem se je pojavil tudi čuden fenomen, saj v teh izmenah prevladuje dejstvo, da 10 minutne klice sedaj dajejo ljudje v kabinah in ne tisi za vesli. Med veslanjem si izpostavljen močnemu soncu, vendar imaš tudi korist od osvežujočega vetriča, v kabini ne smemo pustiti odprte lopute, saj tvegamo, da lahko valovi zalijejo elektroniko in prostor za spanje, tako so te kabine sedaj postale kuhalnice med dnevom in je zato v njih nemogoče počivati ter  zahtevajo od tebe konstantno pitje vode, da ne dehidriraš.

Nočno veslanje je prava reč, nameravali smo preživeti naš čas ob sanjarjenju ali poslušanju glasbe, podcastov. Vendar smo spoznali precejšen problem veslanja v temi že v času našega veslanja čez Jadransko morje do Benetk konec septembra. Prepoznavanje valov, da bi lahko ukrepali, v temi ter brez lunine svetlobe je nemogoče. Da bi rešili ta problem, smo se odločili za montažo luči na krmi kabine. Marin je pritrdil komplet zelo učinkovitih in svetlih Hella Marine led luči, potem ko so bile v barvah TušMobil TransAtlantika je bil trik zelo učinkovit.

V zadnjih nekaj tednih je vedno več in več Letečih rib. Te neverjetne ribe z njihovo Darwinovo prilagoditvijo, izrazito povečanimi plavutmi, jim omogočajo da preletijo precejšno razdaljo nad gladino vode in se tako lahko izognejo drugim vodnim plenilcem.

Kot mnogo od vas najbrž že ve, ribe privlači svetloba enako kot vešče privlači zvečer in ponoči svetloba vaše zunanje hišne luči. Pogosto opazimo jate rib tik pod površjem vode ponoči, ki uživajo v svetlobi iz naše krme. Leteče ribe, ki smo jih srečali v zadnje tednu, so pravi hitri leteči stroji. Letijo z ogromno hitrostjo kot majhen ptič pred izstrelitvijo samega sebe iz vrha valov.

Sedaj imamo majhen problem! Ponoči so te luči potrebne, saj nas opozorijo na prihajajoče valove, vendar tudi privlačijo Leteče ribe enako kot privlačijo ostale vrste rib. Ta problem je prvo prišel nad mene nekaj dni nazaj med dokaj mirno nočjo, bil sem na krmi in krmaril, ko sem opazil v mojem stranskem vidnem polju majhno, zelo, zelo hitro bitje kot ptič usmerjeno naravnost proti strani kabine. Priletela je z izbuljenim očesom neposredno na luč z glasnim udarcem, preden je padla negibno mrtva v vodo. Riba je udarila s takšno močjo, da je zbudila Ala iz globokega spanca. Zmedenemu in zbeganemu mu ni imelo smisla razlagati kaj se je prav kar zgodilo, zato sem mu povedal, da je sanjal in naj gre nazaj spat.

Od te noči dalje, so podobne nesreče postale bolj in bolj pogoste, s Kamakazi Letečimi ribami, ki napadajo luči na čolnu s povečujočo divjostjo. Nočno veslanje sedaj ni samo oprezanje za valovi in spreminjanje smeri za vetrom, vendar tudi oprezanje za temi neustrašnimi ribami, ki kar naprej napadajo naš čoln kot majhni izstrelki rakete.

S to povečano nevarnostjo smo sedaj oblikovali zaščitno naglavno čelado. Priložena fotografija kaže ''Tušmobil protiribno zaščitno čelado MK1'' ( zaščiten patent ).

S tako zaščito, lahko sedaj varno preživimo do jutra ( na žalost lahko le ena oseba uporablja ta pripomoček, saj je drugo vedro stranišče ).

Vedno se veselim izmene med 5 in 7 uro zjutraj kot tudi mojega čudovitega ''Bioboom'' zajtrka ( čokoladni je moj najljubši ). Skočil sem v kabino, pristavil, da bo zavrelo, se slekel iz veslaške opreme in skočil v spalno vrečo vso lično in udobno. Naredil sem si zajtrk in užival v njem v moji postelji. Tudi ta nedolžna in varna aktivnost ni brez tveganja. Eno izmed največjih odkritij na tem potovanju je tudi moja sposobnost, da lahko zaspim kadarkoli in kjerkoli. Zadnja dva jutra sem se prav mučil ostati buden in tako pojesti moj zajtrk do konca. Dal sem zadnjo veliko žlico hrane v moja usta, ugasnil luč, se namestil za spanje in počasi žvečil preostalo hrano v mojih ustih. Rezultat tega je bil, da ko sem se zbudil ob 10 minutnem klicu, sem imel usta še vedno polna hrane. Ta del zajtrka je bil premešan s slino več kot uro in pol in je pustil ogaben okus v mojih ustih! Pripraviti se na svojo izmeno je vedno hitenje, tako, da nimaš nikoli časa umiti si zobe pred začetkom, tako moraš veslati dve uri s tem ostudnim okusom v ustih preden si lahko umiješ zobe in se ga znebiš!

Skratka, še vedno se imamo neverjetno, sedaj smo okvirno oddaljeni samo še 2 tedna do prihoda na Barbados. Vsi imamo svoje specifične stvari in komaj čakamo, da jih storimo, ko pridemo na kopno in ena izmed njih je najesti se svežega sadja in burgerjev.

Vse najboljše od TušMobil Transatlatik ekipe, sedaj samo še 678 navtičnih milj veslanja :0)

Steve




sponzorji

  • Tušmobil

  • Cornwall's college of ocean