slovensko-britanska veslaška odprava

Majhna pika sredi oceana

Pogled za pisanje bloga bi moral biti čudovit, vendar pred menoj vesla Steve, ki ima na sebi samo čevlje, majico s kratkimi rokavi ter kapo.

Pravzaprav ne vem čisto o čem bi pisal, kje bi začel. Saj so stvari, ki so zelo pomembne za nas, lahko čisto nezanimive za 7 bilijonov ljudi. Veslamo komaj štiri dni, pa imam že močan občutek odmaknjenosti, kot da je ves svet za menoj. Mogoče sem zaradi tega tako užival v obiskih Oceanskih Strakošev in majhne meduze z jadri, ki je plavala skupaj z vetrom.

Nisem čisto prepričan ali naj ''zamerim '' ali uživam v sodobni tehnologiji, ki zmanjšuje občutek ločitve. Kljub satelitskemu telefonu, ki je nekako naša mreža varnosti, smo prejšnjo noč doživeli srhljivo, vendar fascinantno doživetje. Luna se še ni dvignila, oblaki so zakrili zvezde, v zraku ni bilo nikakršne sapice in če smo prenehali z veslanjem je bila okoli nas popolna tišina. Naš mali čolnič je 4000 m nad morskim dnom, s tisoči kilometri oceana pred njim, preden bo dosegel svoj cilj. Počutil sem se zelo majhnega in zelo daleč od sveta. Vendar je kljub vsemu bil to vznemirljiv, nor občutek – biti v majhnem čolniču, tam zunaj, v okolju, ki se ni spremenilo milijone let.

Preden smo se odpravili na morje, sem si obljubil, da si ne bom ustvaril nobenega mnenja glede tega potovanja, ki bo temeljil na prvih 72 urah. In to je bila zelo pametna poteza. Saj smo že doživeli bruhanje, zmedena spotikanja, tihe nočne izmene, napete obraze, valove čez krov ter kaotično eksplozijo opreme v kabini.

Ampak od takrat je veter ponehal in sonce se je prikazalo, s tem so se vrnili nasmehi ter tudi apetit. Prižgali smo si muziko, spili skodelico čaja in kramljali o tem kako je biti tukaj na morju, na tem velikem in vznemirljivem potovanju.

Al




sponzorji

  • Tušmobil

  • Odlično