slovensko-britanska veslaška odprava

Motivacija

Danes sem imel ponovno umivanje ( bilo je zelo vznemirljivo, vendar verjetno malce travmatično za Ala, ki je bil na glavni veslaški poziciji, naravnost pred mano, spet ). Bil sem čeden ter očiščen in pustil sem vetru, da me osuši, medtem ko sem pral hlače in majico ). Ostala mi je le še ena čista majica, ko je prišel velik val čez stran in me popolnoma zmočil in tako ponovno oslanil moje obleke. No, verjetno ne moremo imeti vsega...

Razen tega se ne dogaja dosti, z izjemo veslanja, spanja in hranjenja ( nobene ribe danes ). Ko takole veslamo uro za uro, imamo priložnost, čas in prostor za razmišljanje o veliko stvareh. Drug drugega smo vprašali že večino vprašanj ( večinoma o hrani ) kot na primer: kaj je tvoj najljubši sladoled, zajtrk, kruh, pijača...

Ko je postavljeno vprašanje ''kaj je tvoj najljubši vozel'' vemo, da je čas za zamenjavo partnerjev...

Danes sem razmišljal o motivaciji. V naši kabini je mnogo ''majhnih'' sporočil, število katerih se povečuje in so načečkana na strop kabine. Nekatera so od prijateljev, ki smo jih spoznali na Gran Canarii, ko smo pripravljali čoln, ampak večina jih je od nas, ko se pripravljamo na izmene. Mnogo  jih je malce neumnih, vendar ti vsekakor narišejo nasmeh na obraz:

''Težki časi nikoli ne trajajo, vendar težki ljudje pa'' ( Robert Schuller )

'' Če nisi v bolečinah, ne veslaš dovolj močno''

'' Ali je ta podvig težak ali sem jaz samo šibek?''

In tako naprej...

Čudovita sporočila, ki jih prejmemo od ljudi, ki berejo naš blog in so na Facebooku ( več kot 1000 ljudi na dan obišče našo stran ) so fantastična motivacija. Toliko prijaznih spodbud in komentarjev, ki so zelo ganljivi res naredijo veliko razliko na našem popotovanju. Veliko besed je tudi o tem kako neverjetnega izziva smo se lotili, kako moramo biti pogumni, da delamo to ali da moramo imeti nekakšno nad moč. To mi je dalo razmišljati o razlogih zakaj smo tukaj.

Za Simona in mene je glavni cilj zbiranje denarja za Canser research ( raziskave raka ).

Mislim, da se je že vsak od nas srečal z rakom, naj si bo to osebno ali pa posredno, preko prijatelja ali sorodnika. Ne morem se spomniti nobenega drugega stanja, ki bi bil manj diskriminatorski, ne zanima ga tvoja starost, barva ali spol, če si sebičen ali prijazen, če si starš ali brat: lahko doleti vsakega od nas.

Pričel sem razmišljati o moji prijateljici Vicky iz Falmoutha, ki je dobila diagnozo limfoma prejšnje poletje in je vse do Božiča hodila na kemoterapijo, odlično je napredovala in je pričela z radigrafijo ravno ko sem odhajal.

Že več tednov me med veslanjem boli zadnjica, pogosto ne spim dovolj, imel sem morsko bolezen, ki je prišla z valovi in včasih moram oditi spat v vlažno posteljo zaradi vremena. Vendar pa vem, da se bodo stvari v roku 12. ali 24. ur izboljšale, moja zadnjica se bo počutila mnogo bolje po roza tabletki in ne bom se počutil slabo takoj ko se navadim valov. Vendar ljudje kot je Vicky, ki doživljajo terapijo, se kot zgleda ne morejo izogniti simptomov zdravljenja.

Enostavno si ne morem predstavljati poguma in vztrajnosti, ki se od Viky in drugih sotrpinov zahtevajo, da se prebijejo čez vsak dan. Celoten čas je bila vedno pozitivna, pogumna in je imela dober smisel za humor ( vsaj takrat ko sem jo jaz obiskal ).

Našega popotovanja bo konec čez nekaj tednov, vendar njeno zdravljenje in simptomi se bodo nadaljevali še dolgo po tem ko bo to veslanje že pozabljeno.

Resnično ne želim, da to sporočilo zveni starokopitno in se opravičujem zaradi tega, če je temu tako.

Kakorkoli, medtem ko večina vas spi, smo mi bili pokonci že tri krat in smo veslali že 6 ur v vetru, dežju in velikih valovih in še vedno je to nič v primerjavi s tem, s čimer se trpeči z rakom spopadajo. Dnevno se spopadajo s simptomi in iskanjem neverjetne moči, da so še naprej osredotočeni na to, da jim bo šlo bolje.

Ne vem veliko o tej bolezni, vendar razumem da je bilo v zadnjih 10 letih nekaj presenetljivih napredkov in dosežkov v terapiji ter da se je število obolelih preživelih dramatično dvignilo zaradi stalnih raziskav, ki so bile narejene in nenazadnje stanejo.

Tako da, če berete ta zapis in še niste donirali ter ste nameravali, prosim storite to sedaj ( kliknite na 'Charity' meni). Mogoče je to lepo sporočilo ( ideja ), da se nečemu ta teden odpoveste ter darujete ta denar. Če imate navadno v petek zvečer steklenico vina, se samo enkrat temu odpovejte in donirajte teh nekaj funtov. Če ste čokoholik, probajte zdržati brez čokolade smo kak teden in se s tem počutite dobro, saj boste vedeli da gre denar iz tega svetovnemu povzročitelju, ki bo prizadel nekoga blizu vas enkrat v vašemu življenju. ( Moški: uporabite to strategijo za Valentinovo....).

Tistim, ki ste že donirali pa najlepša hvala, prav zares smo bili presenečeni nad radodarnostjo ljudi.

Moj naslednji zapis bo bolj lahek, vendar vsi se moramo od časa do časa izraziti in tokrat sem na tem potovanju bil na vrsti jaz.

Resnično želim Viky in njenim sotrpinom vse najboljše pri njihovem prizadevanju in iskreno upam, da bodo dosegli cilj varno, zdravo in dobre volje.

Steve in Tušmobil ekipa




sponzorji

  • Tušmobil

  • Iztok Čop - Rowing